O kotalečem se jajcu, ki je hotelo videt svet (Ali trilogija kratkih zgodb o jajcih) – I.
I.
Nóvak je sédel na rob postelje in si pomel oči. Pogledal je skozi okno. Bilo je že svetlo, vendar še dovolj zgodaj, da ni bilo še skoraj nikogar zunaj. Le sem ter tja kak osamljen jutranji sprehajalec.
Nóvak si je nataknil copate in se v bordo žametni jutranji halji odpravil po stopnicah v pritličje. Zavil je v kuhinjo in si zaželel sveže cvrtih jajc.
»Ata, spet si bil na oddelku otroških igrač! Kolikokrat ti bom morala še ponovit, da so kokoši izumrle že pred desetimi leti zaradi ptičje gripe? Na tu imaš svoje tablete!«
Prižgal je štedilnik, pristavil ponev in nanjo kanil nekaj kapljic olja. Vzel je sol in poper in ju postavil na pult za potem.
Odprl je hladilnik in iz zgornje police vzel karton svežih jajc, ki jih je bil kupil prejšnji dan. Karton je položil na pult in iz njega vzel eno jajce. Olje v ponvi je že lepo zacvrčalo. S prsti obeh rok je prijel jajce in ga ubil na robu ponve.
Na ponev je iz jajca priletelo mehanično pišče, ki je glasno začivkalo in jo je ob stiku s površino z oljem namazane vroče ponve, ucvrlo pod hladilnik. Nóvak je v trenutku od strahu kriknil.
V kuhinjo je pridirjala njegova hči Sonia. Ugasnila je plin na štedilniku in zagrabila za metlo.
»Ata, spet si bil na oddelku otroških igrač! Kolikokrat ti bom morala še ponovit, da so kokoši izumrle že pred desetimi leti zaradi ptičje gripe? Na tu imaš svoje tablete!«
Odprla je predal. Iz njega vzela zavojček oranžnih tablet in mu ga potisnila v dlan. Nato se je godrnjaje z metlo posvetila lovljenju mehaničnega piščančka pod hladilnikom.
Nóvak je žalostno zavzdihnil. Želel si je le cvrtih svežih jajc.
(se nadaljuje)