Spiralična ura

Starec je sedel v zguljenem naslanjaču in zrl star televizor iz ultratekočih kockastih kristalov znamke Feliks. Njegov podolgovat obraz se je nadaljeval v globoko plešo, ki jo je obkrožal venec belih las na vrhu lobanje in je zato izgledal kot podoba nekakšnega svetnika na stenah pravoslavnih cerkva. Z eno roko je segal po svojem najljubšem bananijevem čipsu in si ga pest za pestjo tlačil v usta. Z drugo roko pa je gladil dolgo belo brado, ki mu je segala prek trebuha. Med glajenjem jo je od časa do časa tudi očistil drobtin čipsa, ki so mu padale nanjo.

Swatowskemu je bitje, ki ga posedlo na pručko, ukazalo, naj odloži čašico in ga pospremilo nazaj do naslanjača. Ukazalo mu je, naj sede in zavrtelo uro na brezi. Spet se je znašel v svojem stanovanju. Čutil je razbijanje žil na sencih. Mislil je, da je zblaznel. Tisti večer je slabo spal.

Gledal je stare filme in razne posnetke, ki so bili shranjeni na kompaktnih celicah, ki jih je vstavljal v trikotno režo predvajalnika. Pri tem ni nikoli pozabil, da bi na mizici imel polno skledico njegovega najljubšega bananijevega čipsa. Iz hiše skoraj ni hodil več. Le kaj bi počel znaj? Vse kar je potreboval, je nagrmadil v preteklih letih v svojih kletnih prostorih. Da bi imel kaj početi, je nakopičil polne omare kompaktnih celic ter celo elektronskih knjig. Poleg tega je včasih posnel kakšno svojo misel, ki mu je prišla na pamet, na spominsko kompaktno celico ter jo zapečateno vrgel v svoj trezor spominov v kleti.

Sedel je v naslanjaču in gledal najljubšo oddajo o naravi. Ta del serije je obravnaval nastanek vrst vse od prvih organizmov do sodobnih mlečnih ožigalkarskih desetnožnikov. To so bile nekakšne desetnoge korale, ki so se premikale z veliko hitrostjo po skalnih grebenih kiselih jezer ter dvigovale prah, ki so ga filtrirale in tako lovile enocelične organizme, ki so jih oboževale.

Ko je Swatowski, kakor je bilo starcu ime, poslušal razlago o nastanku svoje vrste, človeka, je planil v smeh, ki ga je prekinilo rezko zvonjenje spiralične ure, ki jo je bilo treba vsak dan naviti točno ob 12.00 uri. Nostalgično se je spominjal, kako je spiralično uro kupil na sejmu v mestu od kitajskega prodajalca za pet rukov. Prinesel jo je domov in jo pribil na steno. Trgovec ga je opozoril, naj raje kupi navadno elektronsko uro za dvanajst rukov, vendar je bil nostalgik, zato je rajši kupil spiralično.

Prvič ga je opozorila, naj jo navije, naslednji dan, točno ob 12.00 uri. Prijel je ročico in jo zavrtel, da bi uro navil. Naprava je zabrnela, kazalci so se zavrteli za en obrat in tedaj se je prvič zgodilo. Stene so začele izginjati, okolico je začelo zaraščati visoko rastlinje. Spreletel ga je srh, vendar ni vedel, kaj naj stori, zato se je oprijel naslanjača, vendar se je okolica medtem popolnoma spremenila. Ko je Swatowski odprl oči je okrog sebe od svojega prejšnjega domovanja zagledal samo star zguljen naslonjač in spiralično uro, ki je visela na veji ogromne breze.

Oblila ga je hladna zona. Po hrbtu ga je spreletel srh. Spraševal se je, kje je. Ogledoval si je okolico, vendar razen ogromnih zelenih listov ni bilo ničesar drugega. Sklenil je, da se bo prebil vsaj nekaj korakov skozi rastlinje. Zavohal je dim v zraku in se odpravil v njegovo smer.

Pred seboj je zagledal lesene koče pokrite s slamo, ki so stale v bližini pljuskajočega vijoličnega morja. Pred njimi so sedele postave okoli ognja. Oprezno se je približal naselbini. Skril se je za kočo in izza ovinka opazoval dogajanje.

Začutil je dlan na svojem ramenu. Zdrznil se je in obstal. Srce je čutil v grlu. Počasi se je ozrl in zagledal nenavadni obraz brez nosu in z velikimi črnimi očmi brez beločnic. Bitje je imelo na obrazu narisane tri modre črte. Odeto je bilo samo v zeleno haljo brez kapuce, ki je bila na ledjih zavezana z rumenim pasom, da se je Swatowskemu zdelo podobno ufskim menihom.

To bitje se njega ni prav nič balo. Z gesto roke ga je povabilo, da mu je sledil v sredino naselbine. Druga bitja so se samo ozrla proti njemu in se ponovno posvetila svojemu delu. Njihovi obrazi so bili enaki njegovemu vodiču. Vsa so bila odeta v zelene halje in opasana z rumenim pasom, prav tako kakor njegov vodič.

Ob ognju je sedelo pet bitij in nekaj mrmralo. Prav nič niso bila vznemirjena ali presenečena zaradi obiskovalca. Spremljevalec mu je nakazal, naj sede na nekakšno pručko in odšel.

ʺČakali smo te.ʺ, je dejalo eno izmed sedečih bitij.

Drugo bitje mu je potisnilo v roko keramično posodico z zelenkasto pijačo. ʺSrkni!ʺ

Swatowski je nemo prijel za čašico in spil požirek.

ʺVidiš?ʺ je prvi pokazal z roko na ostala bitja, ki so čepela naokrog in iz blatne kaže z rokami oblikovala predmete, ki so jih druga bitja odnašali nekam. ʺMi smo Abalaki, stvaritelji. Mi smo začetek, mi smo konec. Mi smo kar je bilo, mi smo kar bo.ʺ

ʺIzbranec si,ʺ je nadaljevalo drugo bitje ʺda boš sedel z nami. Naučili te bomo smisla biti. Naučili te bomo začetkov. Ti boš svoje védenje posredoval tvojemu ljudstvu. Da bodo vedeli, da bodo znali. Veliko ti moramo pokazati. Bodi dovolj za zdaj.ʺ je zaključilo bitje in se obrnilo stran.

Swatowskemu je bitje, ki ga posedlo na pručko, ukazalo, naj odloži čašico in ga pospremilo nazaj do naslanjača. Ukazalo mu je, naj sede in zavrtelo uro na brezi. Spet se je znašel v svojem stanovanju. Čutil je razbijanje žil na sencih. Mislil je, da je zblaznel. Tisti večer je slabo spal.

Naslednji dan ga je, točno ob 12.00 uri, spiralična ura opozorila, naj jo navije. In naslednji dan spet in naslednji dan spet in spet in spet… vsakokrat se je vrnil v naselje ob pljuskajočem vijoličnem morju.

Abalaki so mu razodeli svoja znanja. Pokazali so mu kotanje ob robu naselja. Iz njih so odnašali blatno kašo, ki so jo obdelovali ob ognju v središču naselja. Blatno kašo so oblikovali z veliko natančnostjo v predmete in pazili na vsako njihovo podrobnost. Pokazali so mu kolibo, kamor so jih odnašali. V zaprašenem polmraku si jih je natančno ogledal. Začelo se mu je svitati. Videl je obliko smreke, tulipana, slona, sokola… oko mu je zastalo na predmetu, katerega podoba se mu je zdela zelo znana. Zagledal je kipec človeka iz blata.

ʺSedaj razumeš?ʺ ga je vprašal Abalak, ki je z njim prvi govoril, ko je uvidel, da je Swatowski končno razumel. ʺSedaj veš. Razumel si. Pojdi in razsvetli ostale tvoje vrste.ʺ S tem ukazom ga je Abalak poslal nazaj v njegov svet.

Swatowski se je obrnil na vse politične vrhove, verska gibanja, medije, a brez uspeha. Še najbolj obskurne revije paranormalnega so ga zavračale. Zato je poskušal, sam, ljudem pojasniti. Sprožil je kampanije, ki jih je sam financiral. A brez uspeha. Ljudje so se mu rogali. Označili so ga za norega revolucionarnega negacionista. Nihče ni hotel slišati, da narava, živali in ljudje niso rezultat evolucije, temveč stvaritev Abalaških rok. Opustil je poslanstvo, ki so mu ga Abalaki naložili in se zaprl v svoj svet, v svoje stanovanje, iz katerega ni več odhajal.

Swatowski se je še enkrat ozrl proti staremu televizorju, kjer je ravnokar neki doktor biološke evolucije ob lobanji avstralopiteka zagreto razlagal razvoj človeške vrste. Gromko se je zasmejal in se odpravil navit spiralično uro, ki je že drugič zvonila, da je ura že 12.00.