O kotalečem se jajcu, ki je hotelo videt svet – III.
(Ali trilogija kratkih zgodb o jajcih)
III.
Kure so se sprehajale prosto po dvorišču in kljuvale včasih pičo, včasih travo v ogradi. V lopi so stala gnezda, kjer so kure valile jajca, ki jih je gospodinja vsak dan pobrala v koš in iz njih pripravila včasih omleto, včasih pecivo, včasih pa jih je kar tako spekla na oko za svoje otroke.
Jajce si je ogledalo celo mesto. Ogromni stekleni nebotičniki, katerih zunanjost čistijo čistilni roboti. Avtomati s hitro prehrano v obliki multienergijskih tabletk. Trgovine s hitro modo, kjer kabina sama strga s človeka njegovo obleko, jo reciklira in nadene spet novo, moderno. Vse to v minuti. Ogromni lebdeči monitorji, ki opozarjajo ljudi na izgorelost in jih pozivajo, da izkoristijo možnost dopusta v spalni kapsuli.
Tudi ta dan so kure izvalile veliko jajc. Vendar je bilo eno jajce drugačno od ostalih. Ni se zadovoljilo s svojo usodo postati omleta. Bilo je željno védenja. Bilo je željno življenja. Bilo je radovedno! Zato se je odkotalilo iz gnezda preden je prišla gospodinja s svojim košem. Nihče ni opazil, da se je odkotalilo, zato sej je opogumilo in se odkotalilo do glavne ceste, kjer je na postaji vstopilo na avtobus, ki je peljal v mesto.
V mestu se je odkotalilo iz avtobusa in se začudeno razgledalo naokrog. Okolica je bila popolnoma drugačna od kmetije, kjer se je izvalilo. Ljudje so bili oblečeni v moderne obleke, ki so preprečevale potenje in neprijetne vonjave. Na okrog so hiteli na magnetnih rolkah ali so stopali v vakuumske cevi, povedali željeno lokacijo in, šviz, že jih ni bilo več. Nekateri pa so se vozili s pločevinastimi škatlami, nekakšnimi »avtomobili«, brez voznikov. Vendar je bilo to za mesto nepraktično, saj so nastajali obsežni zastoji, ker so objestneži predelali svoje »avtomobile« na raketni pogon in jih je policija lovila, ko so brezglavo dirjali po mestnih ulicah.
Jajce si je ogledalo celo mesto. Ogromni stekleni nebotičniki, katerih zunanjost čistijo čistilni roboti. Avtomati s hitro prehrano v obliki multienergijskih tabletk. Trgovine s hitro modo, kjer kabina sama strga s človeka njegovo obleko, jo reciklira in nadene spet novo, moderno. Vse to v minuti. Ogromni lebdeči monitorji, ki opozarjajo ljudi na izgorelost in jih pozivajo, da izkoristijo možnost dopusta v spalni kapsuli.
Kmalu je jajcu mesto postalo premajhno, zato se je odločilo, da si ogleda še ostali svet. Odkotalilo se je do letališča. Tam se je odkotalilo v prvo supersonično električno letalo, ki je odhajalo, saj mu je bilo vseeno kam leti. Tako ali tako se je jajce namenilo ogledati si cel svet. Čez uro je bilo že na drugi strani oceana. Začelo si je ogledovati mesto in okoliško pokrajino. Visoki robotski kipi, ki so z rokami kažejo uro, električni in vodikovi »avtomobili« brez voznikov, veliko večji od onih v prejšnjem mestu, prehrambni avtomati, ki predebelim ne pustijo jesti in so jih namesto tega naganjajo na telovadbo…
Nato se je jajce spet odkotalilo na letališče in spet odpotovalo drugam. Ogledalo si je novo mesto in novo okolico. In spet novo mesto in spet novo okolico. In spet in spet in spet.
Ko si je jajce ogledalo cel svet, se je odločilo, da se bo vrnilo na domačo kmetijo. Z ultrazvočnim letalom je poletelo v domače mesto in se z avtobusom odpeljalo do kmetije. Na postaji je izstopilo in se odkotalilo do kokošnjaka. Kuram in ostalim jajcem je želelo povedati, da obstaja velik svet in da življenje ni omejeno samo na kmetijo. Vendar se je vsakdo brigal le zase in prav nikogar ni zanimalo, kaj ima jajce povedati. Zato je padlo v globoko depresijo in sklenilo storiti samomor.
Odkotalilo se je na visoki zid kokošnjaka in skočilo na tla. Lupina je počila in namesto, da bi se jajce razbilo, je iz njega stopila odrasla kura, ki se je začudeno pogledala samo sebe od glave do nog. Jajce se je toliko časa kotalilo po svetu, da se je v njem razvila odrasla kokoš. Nenadoma je kura začutila hladni roki gospodinje na svojem vratu, ki se je nakanila skuhati juho za praznično družinsko kosilo. Zadnje kar je slišala preden ji je gospodinja zavila vrat, so bile njene besede:
»Stara koka, dobra supa!«