O kotalečem se jajcu, ki je hotelo videt svet – II.

II.

Na farmi so bile kokoši v reji strpane v valilne baterije. Vse kar so počele je bilo, da so jedle pičo in valile jajca, ki so padala na zbiralne rešetke. Lastnik reje Vladimir je nato dvakrat na dan prišel z vozičkom in jih je presortiral v kalibre extra velika, velika, srednja in mala ter jih odpeljal v prostor na koncu hale za nadaljnje pakiranje.

Jajce se mu je med rokami zdrobilo in iz njega je skočil robotski piščanček, ki ga je kljunil v dlan in zdirjal v kot hale baterijske reje. Vladimir je, bolj od strahu kot od bolečine, zakričal. Prihitela je njegova žena Suzana, ki je začudeno spraševala, kaj se je zgodilo. Vladimir je s prstom pokazal na mali robotski pernati stvor v kotu hale. Suzana je samo zamajala z glavo.

Tudi to jutro je Vladimir prišel v rejo med baterije z vozičkom in začel sortirati jajca na extra velika, velika, srednja in mala. Vsako posebej je prijel in ga postavil v svoj kaliber.

Vladimir je z roko pograbil naslednje jajce. Jajce se mu je med rokami zdrobilo in iz njega je skočil robotski piščanček, ki ga je kljunil v dlan in zdirjal v kot hale baterijske reje. Vladimir je, bolj od strahu kot od bolečine, zakričal. Prihitela je njegova žena Suzana, ki je začudeno spraševala, kaj se je zgodilo. Vladimir je s prstom pokazal na mali robotski pernati stvor v kotu hale. Suzana je samo zamajala z glavo.

»Na, zdaj pa imaš! Vidiš kaj se zgodi, ko pa poslušaš onega butca od prodajalca v kmetijski trgovini, da zamenjaj našega Kokija z robotskim petelinom, češ da ga lahko nastaviš, da poje, ko tebi paše. Zdaj pa imaš!«

(se nadaljuje)